Ukrajina se spominja! Svet spoznava!

Neustavljivo se vrti kolo zgodovine in smo že tik pred petinosemdeseto obletnico Holodomora (Gladomora) – namerno povzročene lakote, ki, če ni največja, potem je daleč najhujša grozota v zgodovini ukrajinskega naroda.

Ukrajina je nedvomno država duhovno močnega in neodvisnega naroda, ki mu je uspelo preživeti v pogojih in okoliščinah ene najgrozovitejših humanitarnih katastrof človeštva – v času Holodomora (Gladomora), ki ga je načrtno organiziral stalinski režim s ciljem zadušitve ukrajinskega narodnoosvobodilnega gibanja in fizičnega uničenja kmetovalcev kot širše socialne skupine prebivalstva.

Hud in nadvse krut zločin proti človečnosti v letih 1932 in 1933, za posledicami katerega je bilo po raznih ocenah umorjenih 7 do 10 milijonov prebivalcev ukrajinskega podeželja, je bil izvršen v obliki namerno in umetno organizirane lakote, poleg tega pa je bilo to grozodejstvo dolgo vrsto let povsem zamolčano. Komunistični režim se je na vse pretege trudil, da ne le prikriva resnico o Holodomoru v Ukrajini, temveč si je močno prizadeval, da bi spomin nanj uničil za vekomaj.

Izredno nevarno je bilo ne le, da bi se v medijih na to temo karkoli objavilo, temveč že samo bežno omenjanje tega dogodka v zasebnem pogovoru.

Vsakršna neprevidna omemba je lahko človeka stala življenja. Toda, ne glede na vse, preteče nevarnosti so tudi v tistih najhujših časih obstajali ljudje, ki so se zavedali odgovornosti do svojih zanamcev in niso mogli molčati o posledicah te globalne tragedije.

Posamezni tujci, ki so obiskali zakrito z »železno zaveso« in prevzeto z najhujšo lakoto Ukrajino, v objavah svojih člankov posredovali svetu resnico o zločinu, ki je terjal na milijone človeških žrtev. V Ukrajini takim junakom pravimo, da so Ljudje resnice, ker so delali vse, kar so lahko in kar je bilo takrat mogoče, da bi mednarodna skupnost dobila popolno predstavo o tedanji grozi, ki se je odvijala na izredno bogati in plodni ukrajinski zemlji.

Priznani izvedenec na področju kazenskega prava Raphael Lemkin, ki ga poznamo kot »očeta« Konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida, sprejete 9. decembra 1948, je prvi opisal in utemeljil pojem »genocid« ter preprečljivo dokazal, da je bil Holodomor v Ukrajini klasični primer genocida.

Če si skupaj zastavimo vprašanje, zakaj le so si omislili genocid? Odgovor na to vprašanje je več kot očiten. Že omenjeni Raphael Lemkin je dejal, da je »Ukrajinec, že tako ali drugače odvisen od Moskve, zavračal kolektivizacijo in se raje odločal za deportacijo ali celo smrt… Prav kmetje pa so bili varuhi tradicij in izročil narodnoosvobodilnega duha in gibanja Ukrajine. Orožje, ki so ga uporabili zoper njih, pa je bilo zagotovo zanje najbolj grozovito in najhujše - pomor z lakoto«.

Članek Raphaela Lemkina z naslovom Sovjetski genocid v Ukrajini je bil 20. novembra 2015 dodan v Rusiji na Federalni seznam gradiva z ekstremistično vsebino.

James Mace, še en znani raziskovalec Holodomora, je podal točen zaključek, da je Stalin strmel k »uničenju kmetovalcev, ukrajinskih intelektualcev in izobražencev, ukrajinskega jezika, ukrajinskega duha, ukrajinske kulture in ukrajinske zgodovine, uničenju Ukrajine kot takšne«.

»Ena četrtina celotnega kmečkega prebivalstva, moški, ženske in otroci so umrli ali bili na robu smrti. Ostali ljudje so bili tako uničeni in izmučeni, da niso imeli niti trohice moči, da bi pokopali svoje umrle najbližje, svojce in sosede«, je zapisal Robert Conquest, eden najbolj znanih raziskovalcev Holodomora, avtor odmevne knjige z naslovom Žetev žalosti.

Svetovno priznana zgodovinarka, ameriška novinarka, prejemnica Pulitzerjeve nagrade Anne Applebaum je med svojim obiskom v Kijevu, ko je luč sveta zagledala njena nova knjiga z naslovom Rdeča lakota: Vojna Stalina zoper Ukrajino, poudarila: »Zgodovina Holodomora je tragedija, toda zgodovina Ukrajine ni tragedija. Ne glede na milijone umorjenih v času vojne Stalina zoper Ukrajino je vaša država na mapi sveta«. 

»Čistke, aretacije, umori in likvidacije ukrajinskih zgodovinarjev, pisateljev, umetnikov, glasbenikov« so bile za Ukrajino uničujoče. »Ljudje, ki so bili domoljubi in sanjali o svoji lastni državi, ki bi lahko svoje domoljubje in entuziazem prenesli na svoje nove rodove, so bili iztrebljeni«, piše v svoji knjigi Ann Applebaum.

Tovrstna politika totalitarnega stalinskega režima je bil zločin proti človečnosti in prav takšna definicija v popolnosti ustreza določbam Konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida, sprejete s sklepom generalne skupščine OZN 9. decembra 1948.

Velja poudariti, da je Holodomor ukrajinskega naroda priznalo za genocid 16 držav z ratifikacijo ustreznih dokumentov na ravni svojih parlamentov, 9 držav so te aktivnosti izvedle na ravni regij, medtem ko je 8 držav sprejelo resolucije o spominu na žrtve Holodomora.

Januarja 2006 je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PS SE) obsodila namerno povzročeno v letih 1932 in 1933 lakoto - Holodomor - v Ukrajini kot zločin komunističnega režima, nato pa 28. aprila 2010 PS SE sprejela Resolucijo 1723 (2010) o spominu na žrtve Velike Lakote (Holodomor) v Sovjetski zvezi. V Resoluciji je navedeno, da so v Ukrajini, ki je najbolj nastradala, kmetje doživeli še posebej Veliko Lakoto, na milijone kmetov je umrlo zaradi lakote, ki je bila posledica prisilne »kolektivizacije« in izrecne prepovedi zapuščanja zajetih od lakote področij, ter prav tako zaradi prisilnega odvzema vsakega zrna žita, vsakršne hrane in živil.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je odločno obsodila kruto politiko stalinskega režima in jo označila za zločin proti človečnosti, ki je terjal smrt milijonov nedolžnih ljudi.

Evropski parlament je 23. oktobra 2008 sprejel resolucijo, s katero je namerno povzročeno v Ukrajini lakoto - Holodomor priznal za zločin zoper človečnost.

Vsi sprejeti dokumenti so dokaz enotnosti svetovne skupnosti v njenih prizadevanjih za ugotavljanje pravičnosti in z namenom, da se v prihodnje prepreči nastanek podobnih umetno organiziranih katastrof.

Letos, ko obeležujemo 85. obletnico Velike Lakote, je Ukrajina ponovno postala žrtev dejanj stalinističnih naslednikov iz Kremlja. Ukrajinski narod se je primoran ne le braniti pred vojaško agresijo okupacijske države Rusije in boriti za svojo neodvisnost, ozemeljsko celovitost in evropsko prihodnost, temveč se mora zoperstavljati posledicam kremeljske vseobsežne informacijske vojne.

Agresor ponovno gradi propagandni zid za prikrivanje svojih zločinov. Zato danes, natanko tako kot pred 85 leti, Ukrajina potrebuje besede resnice, da bo svet vedel za tiste posledice in človeške žrtve, ki jih je povzročila nezakonita politika Kremlja.

Nujno potrebno je slediti primeru informacijske prosvetne dejavnosti tistih ljudi, ki so o Holodomoru razkrili resnico, saj danes svetovna družba ne sme le od daleč spremljati te tragedije mednarodnih razsežnosti, temveč se je dolžna ustrezno odzvati in se spomniti tistih ljudi, ki so s svojimi življenji plačali ceno za svojo pravico do svobodnega obstoja naroda in za boj zoper komunistični režim.

Ukrajina se iskreno nadeja mednarodne podpore za priznanje Holodomora kot genocida storjenega nad ukrajinskim narodom, ker se Ukrajinci, tako kot v 30. letih 20. stoletja in tako tudi v 21. stoletju borijo za svojo pravico za neodvisni in dostojni obstoj svojega naroda.

Prepričan sem, da je nepriznanje Holodomora prav tako nemoralno kot zanikanje Holokavsta.

Naš skupen spomin na zločine v preteklosti pomeni jamstvo, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo v prihodnosti!

 

 

 

 

Dnevnik,